Pogojni stavki vam omogočajo odločitev o izvajanju niza ukazov glede na ovrednotenje določenega izraza.
Pogojni stavki so številnih oblik. Najosnovnejša je: if izraz then stavek pri čemer se 'stavek' izvede le, če je 'izraz' ovrednoten kot resničen. '2<1' je na primer izraz, ki je ovrednoten kot neresničen, '2>1' pa kot resničen.
Pogojni stavki imajo tudi drugačne oblike, kot na primer: if izraz then stavek1 else stavek2. 'stavek1' je v tem primeru izveden le, če je 'izraz' resničen, drugače pa se izvede 'stavek2'
Še ena oblika pogojnih stavkov: if izraz1 then stavek1 else if izraz2 then stavek2 else stavek3. Tu je dodan le del "ELSE IF 'izraz2' THEN 'stavek2'", ki izvede 'stavek2', če je 'izraz2' ovrednoten kot resničen. Vse drugo verjetno razumete (glej prejšnje oblike).
Nekaj besed o sintaksi:
Osnovna zgradba pogojnega stavka v bash je:
if [izraz];
then
ukazi, če je 'izraz' resničen
fi
#!/bin/bash if [ "foo" = "foo" ]; then echo izraz je ovrednoten kot resničen fi
Ukazi, ki se izvedejo, če je izraz v oglatih oklepajih ovrednoten kot resničen, so navedeni med 'then' in 'fi' - 'fi' označuje konec pogojenih ukazov.
#!/bin/bash if [ "foo" = "foo" ]; then echo izraz je ovrednoten kot resničen else echo izraz je ovrednoten kot neresničen fi
#!/bin/bash T1="foo" T2="bar" if [ "$T1" = "$T2" ]; then echo izraz je ovrednoten kot resničen else echo izraz je ovrednoten kot neresničen fi