Linux uporablja strojno opremo osebnega računalnika učinkoviteje kakor MS-DOS, Windows ali NT in je zato tudi manj toleranten do napačno nastavljenih naprav. Preden začnete, lahko napravite to ali ono, kar bo zmanjšalo možnost, da bi vas ustavila taka težava.
Najprej zberite vse priročnike o vaši strojni opremi, kar jih imate --
o matični plošči, grafični kartici, monitorju, modemu itd. -- in jih
imejte pri roki, če bi jih morda potrebovali.
Drugič, zberite podrobne informacije o strojni sestavi vašega
računalnika. To storite preprosto tako, da v MS-DOS
5.0 ali poznejšem izpišete poročilo Microsoftovega diagnostičnega
pripomočka MSD.EXE
(lahko izpustite dele o TSR, gonilnikih,
karti pomnilnika, okoljskih nizih in različici OS). Med drugim vam bo
to zagotovilo popolno in pravilno informacijo o vaši grafični kartici
in vrsti miške, kar vam je lahko v pomoč pri poznejši nastavitvi X
Window.
Tretjič, preverite, ali ima vaš stroj nastavitvene težave s podprto strojno opremo, ki lahko povzročijo nepopravljivo zaklepanje med namestitvijo Linuxa.
Če je mogoče, dobite telefonsko številko izkušenega uporabnika Linuxa, ki ga lahko pokličete v izrednih primerih. V devetih primerih od desetih je ne boste potrebovali, a jo je vseeno pametno imeti.
Ocenite približen čas namestitve. Približno eno uro bo trajalo za gol sistem ali sistem, ki bo poganjal le Linux. Ali do tri ure za večzagonski sistem (pri teh so precej pogostejši napačni zagoni in zamrznitve).
(Ta korak je potreben le, če ne morete zagnati namestitve Linuxa s plošče CD-ROM.)
CD-ROM z Linuxom lahko ima namestitvene pripomočke, ki vam
omogočijo izdelavo zagonske (boot), korenske (root) in
reševalne (rescue) diskete z interaktivnimi pozorniki. To je
lahko namestitveni program za MS-DOS (kot pri Red Hat
redhat.exe
) ali skript za Unix ali oboje.
Če imate tak program in ga lahko uporabite, si preberite preostanek tega podrazdelka le informativno. Poženite program, ki bo poskrbel za pravo namestitev -- njegovi tvorci gotovo vedo več o tej posebni distribuciji kakor jaz -- in izognili se boste številnim težkim korakom pri odpravljanju napak.
Podrobnejše podatke o izdelavi zagonskih in korenskih disket najdete na Linux Bootdisk HOWTO.
Vaš prvi korak bo izbor slike zagonske diskete, ki ustreza vaši strojni opremi. Če morate to narediti na roko, boste v splošnem opazili, da (a) so slike zagonskih disket na plošči CD-ROM poimenovane tako, da vam olajšajo izbor pravilne, in (b) je v bližini datoteka s kazalom in opisi vseh slik.
Potem morate narediti diskete s sliko zagonske diskete, ki
ste jo izbrali, in s slikami korenskih in reševalnih disket.
Tu vstopi v igro dosovski program RAWRITE.EXE
.
Zatem potrebujete dve ali tri gosto formatirane
diskete MS-DOS. (Vse morajo biti iste vrste; če je vaš
zagonski disketni pogon velikosti 3,5", morajo biti vse diskete
velike 3,5".) RAWRITE.EXE
boste uporabili za zapis
zagonskih in korenskih slik na diskete.
Pokličite ga brez argumentov, takole:
C:\> RAWRITE
Odgovorite na vprašanja o imenu datoteke, ki naj se prepiše, in
diskete, na katero naj se prepiše (na primer A:
). RAWRITE bo
prepisal datoteko, blok za blokom, neposredno na disketo. Uporabite
RAWRITE tudi za korensko sliko diskete (kot npr. COLOR144
). Ko
opravite, boste imeli dve disketi: ena bo zagonska,
druga pa korenska. Ti dve disketi nista več berljivi v sistemu MS-DOS (zdaj
sta disketi v nekem smislu ,,formata Linux``).
V sistemu Unix lahko opravite isto z ukazom dd(1)
. (Za
to boste, seveda, potrebovali delovno postajo Unix z disketnim
pogonom.) Na delovni postaji Sun z disketnim pogonom na napravi
/dev/rfd0
lahko uporabite ukaz:
$ dd if=bare of=/dev/rfd0 obs=18k
Kot argument programu dd
morate na nekaterih delovnih postajah
(npr. Sun) priskrbeti ustrezno velikost izhodnega bloka (argument
,,obs``), sicer to ne bo delovalo. Če imate težave, si preberite stran
referenčnega priročnika za dd(1) (man dd
).
Preverite, ali uporabljate povsem nove diskete brez vsakršnih napak. Na disketah ne sme biti slabih blokov.
Zavedajte se, da vam ni treba poganjati Linuxa ali MS-DOS, če želite namestiti Linux. A poganjanje Linuxa ali MS-DOS vam olajša izdelavo zagonske in korenske diskete s plošče CD-ROM. Če v svojem stroju še nimate operacijskega sistema, lahko uporabite Linux ali MS-DOS pri prijatelju in z njim naredite potrebni disketi, potem pa ju namestite pri sebi.
V večini uporabljenih sistemov je disk že posvečen razdelkom za MS-DOS, OS/2 in tako naprej. Tem razdelkom morate spremeniti velikost, če hočete imeti prostor za Linux. Če boste poganjali večzagonski sistem, vam toplo priporočam, da si preberete enega ali več naslednjih mini HOWTO, ki opisujejo različne večzagonske nastavitve.
Tudi, če ti spisi niso neposredno uporabni za vaš sistem, vam bodo pomagali razčistiti pojme.
POZOR: Nekateri Linuxi se bodo namestili v imenik na vašem razdelku za MS-DOS. (To je nekaj drugega kakor namestitev z razdelka za MS-DOS.) Namesto tega boste torej uporabili datotečni sistem ,,UMSDOS``, ki vam omogoča, da se do imenikov razdelka MS-DOS obnašate kot do datotečnega sistema za Linux. Tako vam ne bo treba razdeliti pogona.
To metodo priporočam le, če ima vaš pogon že štiri razdelke (maksimalno število, ki ga podpira DOS) in bi vam njihova razdelitev prinesla več težav kakor koristi (vaš Linux se bo s to metodo upočasnil, ker mora prevajati imena datotek). Ali če želite preizkusiti Linux pred razdelitvijo diska; da, to je kar primeren način za preizkus. A večinoma morate disk razdeliti, kot je opisano tukaj. Če nameravati uporabljati UMSDOS, ga uporabljajte na lastno odgovornost -- tu ni podrobno dokumentiran. Odslej bomo predpostavili, da ne uporabljate datotečnega sistema UMSDOS in morate torej razdeliti disk.
Razdelek je le del vašega diska, rezerviran za uporabo v posameznem operacijskem sistemu. Če imate nameščen le MS-DOS, je na vašem disku verjetno le en razdelek, ves posvečen sistemu MS-DOS. Za uporabo Linuxa pa boste morali pogon razdeliti tako, da boste imeli en razdelek za MS-DOS in enega (ali več) za Linux.
Razdelki so treh vrst: primarni (angl. primary), razširjeni (angl. extended) in logični (angl. logical). Na kratko: primarni razdelki so eni od štirih poglavitnih razdelkov na vašem pogonu. Če želite imeti na posameznem pogonu več kot štiri razdelke, morate narediti razširjene razdelke, ki lahko obsegajo veliko logičnih razdelkov. Podatkov ne shranjujete neposredno na razširjeni razdelek -- uporabljate ga le kot zabojnik za logične razdelke. Podatki so shranjeni ali na primarnih ali na logičnih razdelkih.
Povejmo še drugače; večina ljudi uporablja le primarne razdelke. Vendar, če potrebujete več kot štiri razdelke na enem samem disku, naredite razširjeni razdelek. Logični razdelki se potem ustvarijo na razširjenem razdelku. Pa jih imate -- več kakor štiri razdelke na en pogon.
Vedite tudi, da z lahkoto namestite Linux na drugi pogon v vašem
sistemu (v MS-DOS znan kot D:
). Preprosto določite
primerno ime naprave, ko ustvarjate Linuxove razdelke. To je podrobno
opisano spodaj.
Vrnimo se k razdelitvi diska. Včasih ni bilo mogoče spremeniti velikosti razdelka, ne da bi pobrisali podatke v njem. Dandanes obstajajo razdelčni pripomočki, ki lahko spreminjajo velikost razdelka, ne da bi uničili podatke; poznajo strukturo datotečnih sistemov, lahko najdejo prostor v datotečnem sistemu in lahko premaknejo podatke v razdelku tako, da premaknejo prostor na mesto, kjer naj bi bil, če želimo pravilno spremeniti velikost. Še vedno pa je zaradi možne človeške ali programske napake priporočeno, da naredite rezervne kopije vseh podatkov v vašem sistemu, preden razdelite disk.
V Linuxu vam GNU parted omogoča, da ustvarite, brišete in kopirate razdelke. Podpira datotečne sisteme ext2, FAT16 in FAT32, izmenjalne naprave za Linux (angl. swap); pozna tudi oznake diskov za MS-DOS. Parted je uporaben za ustvarjanje prostora za nove operacijske sisteme, reorganizacijo rabe diska, prepisovanje podatkov z diska na disk in zrcaljenje diskov. Je razmeroma nova koda, a poročajo, da dobro deluje in ne sesuva podatkov.
Za MS-DOS je na voljo program, ki vam razdeli disk in pri tem ne uniči
podatkov na njem. Imenuje se
FIPS. S pripomočkom
FIPS, optimizatorjem diska (kot npr. Norton Speed Disk ali
DEFRAG.EXE
) in kancem sreče boste lahko spremenili velikost
razdelka za MS-DOS, ne da bi izgubili podatke.
Če nimate na voljo nobenih urejevalnikov velikosti razdelkov, pa je starejša metoda, da preprosto zbrišete razdelke in jih na novo ustvarite z manjšo velikostjo. Če uporabite to metodo, morate pred tem vsekakor narediti rezervne kopije podatkov, saj se ti pri tem postopku uničijo.
Klasično spreminjamo razdelke s programom FDISK. Denimo,
da imate 80 MB disk, posvečen MS-DOS. Radi bi ga
razdelili na pol -- 40 MB za MS-DOS in 40 MB za Linux. To storite
tako, da poženete FDISK.EXE
v MS-DOS, zbrišete 80 MB razdelek
sistema MS-DOS in na njegovem mestu ustvarite 40 MB razdelek za MS-DOS.
Potem lahko formatirate novi razdelek in znova namestite svoje
dosovsko programje z rezervnih kopij. 40 MB pogona pustite praznega.
Pozneje boste ustvarili na neuporabljenem delu pogona razdelek za
Linux.
Na kratko, tole morate narediti, da zmanjšate velikost dosovskih razdelkov s FDISK:
C:\> FORMAT /S A:Prepišite na to disketo datoteki
FDISK.EXE
in FORMAT.COM
,
pa tudi druge pripomočke, ki jih potrebujete. (Na primer pripomočke
za obnovitev vašega sistema z rezervnih kopij.)C:
ali D:
).FORMAT
.Vedite, da vam FDISK sistema MS-DOS omogoča ustvariti ,,logični pogon za DOS`` (logical DOS drive). Logični dosovski pogon je le logični razdelek na vašem disku. Lahko namestite Linux na logičnem razdelku, a tega logičnega razdelka nočete ustvariti s fdiskom sistema MS-DOS. Torej, če trenutno uporabljate logični dosovski pogon in želite na njegovem mestu namestiti Linux, morate zbrisati ta logični pogon s FDISK za MS-DOS in (pozneje) z ustreznim orodjem za Linux ustvariti na njegovem mestu logični razdelek za Linux.
Mehanizem za razdelitev diska za OS/2 in druge operacijske sisteme je podoben. Podrobnosti si oglejte v dokumentaciji za te operacijske sisteme.
Po razdelitvi diska morate ustvariti razdelke za Linux. Preden opišemo, kako se to dela, spregovorimo o razdelkih in datotečnih sistemih v Linuxu.
Linux potrebuje vsaj en razdelek za korenski datotečni sistem (angl. root filesystem), ki vsebuje jedro Linuxa.
Datotečni sistem (angl. filesystem) si lahko predstavljate kot
razdelek, formatiran za Linux. Datotečni sistemi se uporabljajo zato,
da so v njih datoteke. Vsak sistem mora imeti vsaj korenski datotečni
sistem. Vendar imajo številni uporabniki raje različne datotečne sisteme
-- po enega za vsak večji del drevesa imenikov. Na primer, morda
boste želeli ustvariti poseben datotečni sistem za shranjevanje vseh
datotek v imeniku /usr
. (Pazite -- v sistemih Unix se
uporablja za razmejevanje imen imenikov poševnica, in ne poševnica
nazaj kot pri MS-DOS.) V tem primeru imate torej korenski
datotečni sistem in datotečni sistem /usr
.
Vsak datotečni sistem potrebuje svoj razdelek. Torej, če
uporabljate hkrati korenski datotečni sistem in datotečni sistem
/usr
, boste morali ustvariti vsaj dva razdelka za Linux.
Poleg tega večina uporabnikov naredi izmenjalni razdelek (angl. swap partition), ki se uporablja za navidezni RAM. Če imate v svojem stroju, denimo, 4 MB pomnilnika in 10 MB izmenjalni razdelek, imate, kar zadeva Linux, 14 MB navideznega pomnilnika.
Ko uporabljate izmenjalni prostor, premika Linux neuporabljene strani pomnilnika na disk. To vam omogoča, da v svojem sistemu hkrati poganjate več aplikacij. Vendar izmenjavanje ni nadomestilo za fizični RAM, saj je pogosto počasno. Aplikacije, ki potrebujejo veliko pomnilnika (na primer grafični sistem X Window), pa so pogosto odvisne od izmenjalnega prostora, če nimate dovolj fizičnega pomnilnika.
Skoraj vsi uporabniki Linuxa uporabljajo izmenjalni razdelek. Če imate 4 MB RAM ali manj, je izmenjalni razdelek za namestitev programja nujnost. Tudi sicer ga močno priporočam, razen če nimate na voljo velikanskih količin fizičnega pomnilnika.
Velikost vašega izmenjalnega razdelka je odvisna od tega, koliko navideznega pomnilnika potrebujete. Pogosto je priporočeno, da imate vsaj 16 megabajtov navideznega pomnilnika. Če imate torej 8 MB fizičnega pomnilnika, boste želeli ustvariti 8 MB velik izmenjalni razdelek. Vedite pa, da so tudi omejitve izmenjevalnih razdelkov odvisne od platforme; oglejte si Partition-HOWTO, če želite ustvarjati izmenjevalne razdelke, večje od 1 GB.
Več o teoriji videza izmenjalnega prostora in razdelitve diska najdete v spisu Linux Partition mini-HOWTO.
Zanimivost: mogoča, čeprav z nekaj zvijačami, je delitev izmenjalnih razdelkov med Linuxom in Windows 95 v večzagonskem sistemu. Podrobnosti si oglejte na Linux Swap Space Mini-HOWTO.
Kavelj #1: Če imate pogone EIDE z razdelki, večjimi od 504 MB, morda vaš BIOS ne dovoli, da bi na njih zaganjali Linux. Imejte torej korenski razdelek manjši od 504 MB. To s pogonskimi krmilniki SCSI, ki imajo navadno lasten BIOS, ne bi smelo biti težava. Strokovne podrobnosti si oglejte na Large Disk Mini-HOWTO.
Kavelj #2: Imate hkrati pogone IDE in SCSI? Potem pazite. Vaš BIOS morda ne dovoljuje zaganjanja neposredno s pogona SCSI.
Poleg korenskih in izmenjalnih razdelkov boste želeli nastaviti enega ali več razdelkov za vaše programje in domače imenike.
V teoriji bi sicer lahko vse skupaj poganjali z enega samega velikanskega korenskega razdelka, a tega ne počne skoraj nihče. Posest več razdelkov ima številne prednosti:
Na današnjih velikih diskih je dobra začetna nastavitev, da
imate majhen korenski razdelek (manj kot 80 MB), srednje velik
razdelek /usr
(do 300 MB ali kaj takega) za sistemsko
programje in razdelek /home
, ki zaseda preostanek vašega
dostopnega prostora za domače imenike uporabnikov.
Lahko ste še bolj dovršeni. Če veste, da boste poganjali
novičarske skupine Useneta, na primer, lahko za to oddelite poseben
razdelek in s tem nadzirate največjo možno porabo diska. Ali pa
naredite razdelek /var
za pošto, novice in začasne datoteke
skupaj. A v današnji vladavini zelo poceni in zelo velikih diskov,
se ta zapletanja zdijo vse manj in manj pomembna za vašo prvo
namestitev Linuxa. Še posebej prvič naj bo vse skupaj čim bolj preprosto.
Prvi korak je zaganjanje z diskete, ki ste jo naredili. Navadno boste lahko zagnali s prekrižanimi rokami; pozivnik zaganjalnega jedra se bo sam izpolnil po 10 sekundah. Tako boste navadno zaganjali z diska IDE.
V resnici se zgodi tole: zagonska disketa ponuja miniaturni operacijski sistem, ki (ker disk še ni pripravljen) uporablja del vašega pomnilnika kot navidezni disk (imenovan, dovolj logično, ,,pomnilniški disk``, angl. ramdisk).
Zagonska disketa naloži na pomnilniški disk majhen nabor datotek in namestitvenih orodij, ki vam omogočajo, da pripravite svoj disk in vanj namestite delovni Linux s plošče CD-ROM.
(V preteklosti je bil to dvostopenjski proces, ki je zajemal drugo disketo, imenovano ,,korenska disketa`` (angl. root disk), odkar pa so bili uvedeni moduli jedra, se je to spremenilo.)
Z določanjem argumentov po imenu jedra lahko določite različne strojne parametre, kot je IRQ in naslov vašega krmilnika SCSI, ali geometrijo pogona, preden zaženete jedro Linuxa. To je potrebno, če Linux ne zazna vašega krmilnika SCSI ali geometrije diska, na primer.
Posebej veliko krmilnikov SCSI brez biosa potrebuje, da določite naslov vrat in IRQ ob zagonu. Podobno stroji IBM PS/1, ThinkPad in ValuePoint ne shranjujejo pogonske geometrije v CMOS in jo morate določiti ob zagonu. (Pozneje boste lahko nastavili svoj delovni sistem, da bo sam poiskal take parametre.)
Opazujte sporočila, ko se sistem zaganja. Izpisali in opisali bodo strojno opremo, ki jo zazna vaša namestitev Linuxa. Še posebej, če imate krmilnik SCSI, morate videti izpis gostiteljev SCSI, ki so bili zaznani. Če vidite sporočilo
, potem vaš krmilnik SCSI ni bil samodejno zaznan in boste morali ugotoviti, kako povedati jedru, kje je.SCSI: 0 hosts
Sistem bo tudi prikazal podatke o zaznanih pogonskih razdelkih in napravah. Če je kateri od teh podatkov napačen ali če manjka, boste morali prisiliti nalagalnik v zaznavanje opreme.
Če vse poteka v redu in se vam zdi, da je vaša strojna oprema prepoznana, lahko preskočite na naslednji razdelek ,,Nalaganje korenskega diska``.
Zaznavanje opreme izsilite tako, da vstavite primerne parametre v zagonski pozornik, uporabljajoč naslednjo skladnjo:
linux <parametri...>
Veliko takih parametrov je; nekaj najpogostejših naštevamo spodaj. Sodobni zagonski diski Linuxa vam bodo pred zagonom pogosto ponudili možnost ogleda zaslona s pomočjo, ki opisuje posamezne parametre jedra.
linux hd=683,16,32
Pazite, da boste pri šestnajstiških številkah uporabili predpono 0x. To drži za vse naslednje izbire.linux tmc8xx=0xca000,5
Če imate vprašanja o teh zagonskih parametrih, si, prosim, preberite spis SCSI HOWTO, ki je dostopen v vseh veliki arhivih Linuxa za FTP (ali kjerkoli ste že dobili tale dokument). Spis SCSI HOWTO razlaga združljivost SCSI z Linuxom veliko podrobneje.
Po zagonu vsi trenutni Linuxi ponujajo zaslonski namestitveni program, s katerim se interaktivno sprehajate po korakih in vam ponuja izdatno pomoč.
Najbrž boste takoj dobili na voljo izbiro za nastavitev X, da bo lahko namestitveni program deloval v grafičnem okolju. Če lahko izberete to pot, vas bo namestitveni program spraševal o miški in vrsti monitorja, preden bo zares začel nameščati. Ko imate enkrat nameščen delovni Linux, so te izbire za vas shranjene. Delovanje monitorja boste lahko uglasili pozneje, na tej stopnji se je razumno sprijazniti z osnovnim načinom VGA 640×480.
Grafični sistem X ni nujno potreben za namestitev, a (če se znate prebiti skozi nastavitve miške in monitorja) marsikomu je grafični vmesnik laže uporabljati. In tako ali tako boste želeli obuditi sistem X, torej je smiselno s tem poskusiti čim prej.
Le sledite navodilom in vprašanjem programa. Popeljal vas bo po korakih, potrebnih za pripravo vašega diska, izdelavo prvih uporabniških računov in namestitvijo programskih paketov s plošče CD-ROM.
V naslednjih podrazdelkih bomo opisali nekaj zvitih področij namestitvenega zaporedja, kot če bi to počeli ročno. To vam bo pomagalo razumeti, kaj dela namestitveni program in zakaj.
fdisk
in cfdisk
Vaš prvi namestitveni korak po zagonu korenskega diska Linuxa bo narediti ali popraviti razdelčno tabelo vaših diskov. Čeprav ste prej že uporabili dosovski FDISK za spremembo razdelčnih podatkov, morate zdaj vnesti v razdelčno tabelo informacije, značilne za Linux.
Za ustvarjanje ali popravljanje razdelkov Linuxa bomo uporabili
Linuxovo različico programa fdisk
ali njegovega zaslonsko
orientiranega dvojnika cfdisk
. Vedite, da mora biti argument
programu fdisk
naprava, ki ustreza celotnemu disku
(npr. /dev/sda), ne le enemu od njegovih razdelkov (kot
denimo /dev/sda1).
V splošnem bo namestitveni program poiskal staro razdelčno tabelo
in ponudil zagon programa fdisk
ali cfdisk
na njej.
Od teh dveh programov je cfdisk
gotovo preprosteje
uporabljati, a trenutne njegove različice so tudi manj tolerantne do
neobstoječih ali pokvarjenih razdelčnih tabel.
Torej boste morda morali pognati fdisk
(sploh, če nameščate
Linux na deviško strojno opremo), da boste dobili stanje, ki ga
obvladuje tudi cfdisk
. Poskusite pognati cfdisk
; če
se pritožuje, poženite fdisk
. (Če gradite sistem, ki bo
poganjal izključno Linux, je dobro nadaljevati tako, da s
fdisk
om pobrišete vse obstoječe razdelke in potem zaženete
cfdisk
, s katerim uredite prazno tabelo.)
Nekaj opomb je skupnih obema programoma, fdisk
in
cfdisk
. Oba vzameta argument, ki je ime pogona, na katerem
želite ustvariti razdelke z Linuxom. Imena naprav diskov so:
/dev/hda
- prvi pogon IDE,/dev/hdb
- drugi pogon IDE,/dev/sda
- prvi pogon SCSI,/dev/sdb
- drugi pogon SCSI.Na primer, za ustvarjanje razdelkov Linuxa na prvem pogonu SCSI vašega sistema boste uporabili (ali pa bo vam bo to ponudil na izbiro namestitveni program) ukaz:
cfdisk /dev/sda
Če uporabljate fdisk
ali cfdisk
brez argumentov,
bosta predpostavila napravo /dev/hda
.
Za ustvarjanje razdelkov Linuxa na drugem pogonu vašega sistema,
preprosto določite ali /dev/hdb
(za pogone IDE) ali pa
/dev/sdb
(za pogone SCSI), ko poganjate fdisk
.
Ni nujno, da so vaši razdelki z Linuxom na istem pogonu. Morda boste,
na primer, želeli ustvariti razdelek za korenski datotečni sistem
na /dev/hda
in izmenjalni razdelek na /dev/hdb
.
V tem primeru pač poženite fdisk
ali cfdisk
po
enkrat za vsak pogon.
V Linuxu se razdelki poimenujejo po pogonu, ki mu pripadajo. Na
primer, prvi razdelek pogona /dev/hda
je /dev/hda1
,
drugi je /dev/hda2
, in tako naprej. Če imate tudi kakšne
logične razdelke, so oštevilčeni, začenši z /dev/hda5
,
/dev/hda6
in tako naprej.
POZOR: Za operacijske sisteme, različne od Linuxa, ne smete
ustvarjati ali brisati razdelkov z Linuxovim fdisk
ali
cfdisk
. Se pravi, ne ustvarjajte in ne brišite dosovskih
razdelkov s to inačico orodja fdisk
; namesto tega uporabite
program sistema MS-DOS FDISK.EXE
. Če želite narediti
razdelke za MS-DOS z Linuxovim fdisk
-om, je povsem mogoče, da jih
MS-DOS ne bo prepoznal in se ne bo pravilno zagnal.
Tole je zgled rabe programa fdisk
. V tem primeru imamo
na pogonu en sam razdelek za MS-DOS velikosti 61693 blokov, preostanek je
prost za Linux. (V Linuxu je en blok velik 1024 bajtov. Torej
61693 blokov zasede približno 61 megabajtov.) V tem učbeniškem
zgledu bomo naredili le dva razdelka, izmenjalnega (swap) in
korenskega (root). To morate najbrž razširiti na štiri razdelke z
Linuxom, skladno z zgornjimi priporočili: en izmenjalni razdelek,
enega za korenski datotečni sistem, enega za sistemsko programje in
enega za področje domačih imenikov uporabnikov.
Najprej bomo uporabili ukaz ,,p
``, s katerim bomo prikazali
trenutno razdelčno tabelo. Kakor vidite, je /dev/hda1
(prvi razdelek na napravi /dev/hda
) dosovski razdelek
dolžine 61693 blokov.
Command (m for help): p Disk /dev/hda: 16 heads, 38 sectors, 683 cylinders Units = cylinders of 608 * 512 bytes Device Boot Begin Start End Blocks Id System /dev/hda1 * 1 1 203 61693 6 DOS 16-bit >=32M Command (m for help):
Nato bomo uporabili ukaz ,,n
``, s katerim bomo naredili
nov razdelek. Korenski razdelek Linuxa bo velik 80 MB.
Command (m for help): n Command action e extended p primary partition (1-4) p
Tu smo vprašani, ali želimo narediti razširjeni (extended) ali primarni (primary) razdelek. Večinoma boste želeli uporabljati primarne razdelke, razen če potrebujete več kot štiri razdelke na pogonu. O podrobnostih si preberite v podrazdelku ,,Razdelitev diskov z DOS/Windows``, zgoraj.
Partition number (1-4): 2 First cylinder (204-683): 204 Last cylinder or +size or +sizeM or +sizeK (204-683): +80M
Prvi cilinder mora biti cilinder po mestu, kjer se konča
zadnji razdelek. V tem primeru se /dev/hda1
konča na
cilindru 203, zato začnemo novi razdelek na cilindru 204.
Kakor vidite, lahko uporabimo zapis ,,+80M
``, ki določi
razdelek velikosti 80 MB. Podobno zapis ,,+80K
`` določi
razdelek velikosti 80 KB in zapis ,,+80
`` razdelek velikosti
le 80 bajtov.
Warning: Linux cannot currently use 33090 sectors of this partition
Če vidite to sporočilo, ga lahko prezrete. Ostalo je iz starih omejitev datotečnih sistemov Linux, ki so bili lahko veliki le 64 MB. Z novimi datotečnimi tipi to ni več res ... razdelki so lahko dandanes veliki do 4 terabajte.
Nato ustvarimo naš desetmegabajtni izmenjalni razdelek (swap),
/dev/hda3
.
Command (m for help): n Command action e extended p primary partition (1-4) p Partition number (1-4): 3 First cylinder (474-683): 474 Last cylinder or +size or +sizeM or +sizeK (474-683): +10M
Spet lahko prikažemo vsebino razdelčne tabele. Poskrbite, da si boste zapisali vse tukajšnje podatke, posebej velikost vsakega razdelka v blokih. Ta podatek boste potrebovali pozneje.
Command (m for help): p Disk /dev/hda: 16 heads, 38 sectors, 683 cylinders Units = cylinders of 608 * 512 bytes Device Boot Begin Start End Blocks Id System /dev/hda1 * 1 1 203 61693 6 DOS 16-bit >=32M /dev/hda2 204 204 473 82080 83 Linux native /dev/hda3 474 474 507 10336 83 Linux native
Opazili boste, da ima Linuxov izmenjalni razdelek (tu
/dev/hda3
) določeno vrsto ,,Linux native`` (domača vrsta za
Linux). Vrsto izmenjalnega razdelka moramo spremeniti v ,,Linux swap``,
da ga bo namestitveni program prepoznal kot takega. To storimo z
ukazom ,,t
`` programa fdisk
:
Command (m for help): t Partition number (1-4): 3 Hex code (type L to list codes): 82
Če uporabite ,,L
`` za izpis posameznih kod različnih vrst
razdelkov, boste videli, da številka 82 ustreza vrsti izmenjalnega
razdelka za Linux (,,Linux swap``).
Program fdisk
lahko zapustite z ukazom ,,w
``, ki
tudi shrani spremembe v razdelčno tabelo. Če želite zapustiti
fdisk
brez shranjevanja sprememb, uporabite ukaz
,,q
``.
Po izhodu iz programa fdisk
vas bo sistem obvestil, da morate
znova zagnati računalnik. Tako preverite, ali so spremembe ostale
v veljavi. Na splošno ni razloga za vnovični zagon po uporabi
fdisk
a -- sodobne različice programov fdisk
in
cfdisk
so dovolj pametne, da osvežijo razdelke brez
vnovičnega zagona.
Ko ste uredili razdelčne tabele, bi jih moral vaš namestitveni program pregledati in vam ponuditi, da omogočite izmenjalni razdelek (enable swap partition). Odgovorite pritrdilno.
(Namestitveni program vas raje vpraša, kot da bi to storil samodejno, saj lahko poganjate večzagonski sistem in je kateri od nelinuxovih razdelkov slučajno videti kot izmenjalni.)
Nadalje vas program prosi, da povežete imena datotečnih sistemov v
Linuxu (kot so /
, /usr
, /var
,
/tmp
, /home
, /home2
itd.) z vsakim od
neizmenjalnih razdelkov, ki jih boste uporabljali.
Za to je le eno trdno in hitro pravilo. Obstajati mora korenski
sistem, imenovan /
, in biti mora zagonski. Druge razdelke
Linuxa lahko poimenujete po mili volji. Pač pa obstajajo ustaljena
poimenovanja, ki se jih boste morda držali, da bi si olajšali življenje.
Prej sem priporočil osnovno trirazdelčno sestavo, ki zajema majhen
korenski, srednje velik sistemsko-programski razdelek in velik
razdelek z uporabniškimi imeniki. Tradicionalno se ustrezni imeniki
teh razdelkov imenujejo /
, /usr
, in /home
.
Kontraintuitivno ime ,,/usr
`` je zgodovinski ostanek časov,
ko so (veliko manjši) imeli sistemi Unix sistemsko programje in
domače imenike uporabnikov (angl. users) na enem samem nekorenskem
razdelku. Nekatero programje je odvisno od tega imena.
Če imate več kot eno področje domačih imenikov, je ustaljeno
poimenovanje /home
, /home2
, /home3
itd. To
se lahko zgodi, če imate dva fizična diska. Na mojem osebnem sistemu, na
primer, je to trenutno videti takole:
Filesystem 1024-blocks Used Available Capacity Mounted on /dev/sda1 30719 22337 6796 77% / /dev/sda3 595663 327608 237284 58% /usr /dev/sda4 1371370 1174 1299336 0% /home /dev/sdb1 1000949 643108 306130 68% /home2
Drugi disk (sdb1) v resnici ni ves /home2
; izmenjalna
razdelka na sda
in sdb
v ta prikaz nista vključena.
A lahko vidite, da je /home
veliko prosto področje na
sda
in da je /home2
uporabniško področje diska
sdb
.
Če želite narediti razdelek za začasne, poštne, čakajoče in novičarske
datoteke, ga imenujte /var
. Sicer boste verjetno hoteli
narediti /usr/var
in ustvariti simbolno povezavo, imenovano
/var
, ki kaže nanj (namestitveni program vam ponuja, da
to stori za vas).
Ko boste prestali pripravo razdelkov, bo preostanek namestitve skoraj popolnoma samodejen. Namestitveni program (pa naj bo konzolni ali za X) vas bo popeljal skozi vrsto menujev, ki vam bodo omogočili izbor plošče CD-ROM, s katere boste nameščali, razdelke, ki jih boste uporabljali, in tako naprej.
Tu ne bomo dokumentirali številnih posebnosti te stopnje namestitve. To je eden od delov, ki se med posameznimi distribucijami Linuxa najbolj razlikujejo (prodajalci tradicionalno tekmujejo, kdo bo tu dodal več vrednosti), a je tudi eden najpreprostejših. Namestitvenih programov ni treba posebej razlagati, saj je njihova uporaba precej samoumevna, z dobro zaslonsko pomočjo.
Ko se namestitev konča, postane namestitveni program, če gre vse po sreči, nastavitveni program in vas sprehaja po nekaterih izbirah za nastavitev vašega sistema, preden ga prvič zaženete z diska.
LILO, nalagalnik Linuxa (angl. LInux LOader), je program, ki vam omogoča poganjanje Linuxa (kot tudi drugih operacijskih sistemov, npr. Windows 98) z diska.
Lahko vam je dana izbira namestitve nalagalnika LILO na disk. Odgovorite pritrdilno, razen če poganjate OS/2. OS/2 ima posebne potrebe; glej razdelek ,,Nastavitev LILO po meri`` spodaj.
Če namestite LILO kot osnovni nalagalnik, to odpravi potrebo po posebni zaganjalni disketi. Ob vsakem zagonu računalnika lahko poveste LILO, kateri OS naj zažene.
Lahko imate tudi možnost, da naredite ,,standardno zaganjalno disketo`` (angl. standard boot disk), ki jo lahko uporabljate za zaganjanje svojega na novo postavljenega sistema Linux. (To je starejša in rahlo manj primerna metoda, ki predpostavlja, da sicer navadno zaženete DOS, a uporabljate zagonsko disketo za poganjanje Linuxa.)
Za tole boste potrebovali prazno disketo visoke gostote, formatirano za MS-DOS. Velikosti na bo take, da jo boste lahko uporabljali za zagon vašega sistema. Preprosto vstavite disketo, ko boste tako naprošeni, in zagonska disketa bo ustvarjena. (To ni isto kakor namestitvena zagonska disketa in ju ne morete zamenjati med seboj!)
Postopek nastavitev po namestitvi vas lahko vodi tudi skozi več postavk menuja, ki vam omogočijo, da nastavite svoj sistem. To obsega določanje naprave (angl. device) vašega modema in miške, pa tudi časovnega pasu. Sledite izbiram na menuju.
Lahko vam tudi predlaga ustvarjenje uporabniških računov (angl. user accounts) ali uvedbo gesla za upraviteljski račun (angl. root account password). To ni zapleteno in navadno se le sprehodite skozi navodila na zaslonu.